Knjiga Kodrlajsasti piton

Saj bi pisala o kadilskem zakonu, pa (danes) ne bom :)
Spomnila sem se na Kodrlajsastega pitona.

Marka Ješeta Kranjčani poznamo. Na triciklu, zgoraj brez, z ruto okoli glave. Slušalke na ušesih. 
Z raskavim glasom se včasih pogovarja sam s sabo. V Rollyu, kmečkem kafiču, zvečer ob pivu; 
enem, dveh, treh.. Nato s pretirano izumetničenimi kretnjami, ki ponazorijo vsako besedo pesmi, 
z zaprtimi očmi pleše, poje. Sam.

Kakšno leto nazaj sem dobila v roke Kodrlajsastega pitona. Njegovo knjigo o narkomanskem življenju, 
ki jo zaradi preprostih stavkov lahkotno pregrizneš. In ob tem občutiš neznansko težo.
Hecno je, kako sem naletela nanjo. Na koncu Markova mama omeni, da hčeri pri problemih z drogo ni 
pomagala niti bivša socialna delavka iz službe, kjer je Tina (hči) delala. Ta " packasta" oseba, ki naj ji 
ne bi pomagala, je moja mama.

Nekaj se mi dopade na tem tipu / knjigi. Spomnila me je na Osebo iz moje preteklosti. Z najlepšo dušo 
in (skoraj) edino, ki me je popolnoma sprejela. Ki je resnično poznala vsa moja sranja. In mi po drugi 
strani odslikala njeno in mojo zlaganost. Ostala je izgubljena v svetu drog, ki pa nimajo niti malo veze 
z vsem, kar je za tem. S knjigo sem rila po najinih pozabljenih svetovih. In poskušala obuditi mojo 
odločitev, da bom nekoč nekje odšla ven z vsega sranja. (Kar pa ostaja še ena neizpeta zgodba) 
To ostaja ena od najglobljih zgodb mojega življenja. In že dolgo čaka, da bo nekoč napisana.

Šokiralo me je, ko sem Marka potem videla v kafiču. Ob dozi piva.. Razočarano sem mislila, da bi moral
 po vsem tem sranju postati nek "nov človek", urejen, srečen..
Zdaj vidim v njem videla tisto "nekaj več". Ko zapre oči. In se prepusti. Oči so prazne, ampak ne mrtve. 
Vem, da je moralo v njegovi duši marsikaj ugasniti, tako lepega kot grdega - da je lahko sprejel svet in 
samega sebe. Živi naprej. Nikoli več tak kot prej, pa vseeno s srčnostjo v sebi.

Lahko, da se mi dozdeva. Ker je vse le moja empatija. Ampak mogoče to niti ni pomembno. Vem, da je 
nekaj ostalo nekje v meni. On mi je samo taka neizpolnjena naloga. Zame, zanjo, za vse duše, ki se še 
iščemo. Povedala bi mu, da sem prebrala knjigo. Da nas je še veliko takih, ki hodimo nekje med sanjami 
in resničnostjo. Mogoče ne z besedami. Mogoče ne zanj. Ampak zase. Prekleto, da bo prišel dan, ko bom 
stopila do njega... Mogoče, ko bom pripravljena tudi sama pokopati svoje spomine.

več o knjigi http://www.mladina.si/tednik/200550/clanek/kul-knjige--bernard_nezmah/
  stanje duha:  Trenutno "Vem, da ne bom šel v pekel, saj sem tam že bil" Marko